Cezanjevci

MISEL DNEVA

"Vprašanje naše molitve je osnovno vprašanje. Od tega je odvisna vera in nevera." msgr. Lojze Kozar

Božja beseda


Vir: www.hozana.si

ANKETA

Ali ste za nadaljevanje obnove v cerkvi?
  DA. Sem za obnovo stranskih oltarjev.
  DA. Stoli so v slabem stanju. Postopno bi jih bilo potrebno zamenjati s klopmi.
  NE. Menim, da trenutno ni potrebno nadaljevati sanacije v cerkvi.
rezultati anket

Zgodovina župnije in cerkve

Kronika župnije Svetega Roka in Sebastijana Cezanjevci

Ko je leta 1645 v Ljutomeru in okolici razsajala kuga in morila ljudi, so se tukajšnji prebivalci z različnimi obljubami zatekali k tako imenovanim kužnim patronom  svetemu  Roku in Sebastjanu, da bi jih s svojo mogočno priprošnjo pri Bogu rešila strašne bolezni in smrti.

Tudi Cezanjevčani so takrat obljubili, da bodo postavili kapelico na čast tema svetnikoma, če bodo obvarovani kuge. Ko je kuga prenehala, so obljubo tudi izpolnili. Postavili so majhno kapelico sredi vasi, tik ob vaški cesti. Prednji, zelo tesen del kapelice je bil zidan, ostale stene so bile iz lesa in blata.

Zelo neznatna in slabo zgrajena je morala biti ta kapelica, saj je dotrajala že v treh desetletjih, čemu se ni čuditi, če pomislimo, da so jo postavili Cezanjevčani sami v težkih časih in to samo s prostovoljnimi darovi.

Ker pa je vsako leto prihajalo vedno več romarjev v procesijah ob blizu in daleč in ker je začela kapelica razpadati, je nastala potreba, da bi v Cezanjevcih postavili novo kapelico, ki bi bila večja in zidana in tako bolj služila svojemu namenu.

Prvi je to misel sprožil ljutomerski župnik Grahovec. Cezanjevčani so to pobudo z velikim veseljem sprejeli. Pa tudi takratni lastniki braneškega gradu, cesarski svetovalec in vladni kancler Tomaž Ignacij pl. Mauerburg, je to zamisel z veseljem podprl.

Leta 1674 so se lotili dela in začeli pripravljati gradivo za novo kapelo, ki bi naj bila po njihovi zamisli tako velika, kakor ljutomerska župnijska cerkev, postavljena na primernejšem, od ceste bolj oddaljenem prostoru.

Ko je bilo gradivo pripravljeno, je grof Mauerburg 15. oktobra 1674 sklenil stavbno pogodbo z Ivanom Pozom, zidarskim mojstrom v Gradcu. Po tej pogodbi bi naj stavbenik pozidal čisto novo cerkev, jo obokal in pobelil, napravil kor in zakristijo, sezidal tri podstavke za oltarje in uredil grobnico pred velikim oltarjem. Grof se je obvezal, da bo dal na razpolago delavce in vse potrebno za pozidavo nove cerkve.

Tako je bilo vse pripravljeno, da bi z delom takoj začeli. Niso pa imeli dovoljenja višje cerkvene oblasti. In ravno to se je zavleklo, da so z delom pričeli šele naslednje leto.

Že 19. oktobra 1674 se omenja pismo Mauerburga do sekovskega škofa Venceslava Veiljema v katerem mu popisuje, kako je pred 30 ali 40 leti nastala v Cezanjevcih sedanja kapelica in kako so se ljudje od blizu in daleč shajali semkaj častit sv. Roka in Sebastjana. Ker pa tudi  ta dva svetnika prav posebno časti, je sklenil postaviti novo kapelo oziroma cerkev na primernejšem kraju, za kar ga je prosil tudi ljutomerski župnik in občani. Temu pismu je dodal opombo, da ima že itak dan poseben privilegij, postaviti na svojem zemljišču cerkev.

Na to prošnjo je dne 22. oktobra 1674 dobil Boštjan Parth višji duhovnik v Gradcu, iz Solnograda ukaz, naj poizve s čim bo prošnjik omenjeno cerkev vzdrževal, koliko je v ta namen vložil in če s tem soglaša ljutomerski župnik.

Višji duhovnik je storil, kar mu je bilo naročeno. Na njegov dopis z dne 6. novembra 1674 mu je poslal grof že 12. novembra istega leta izjavo sledeče vsebine:

Ker se nova cerkev ne bo zidala, marveč se bo stara kapelica le prestavila in povečala, je razvidno, da bo moral novo cerkev vzdrževati tisti, ki je bil dolžan vzdrževati staro. On sam ne more prevzeti dolžnosti vzdrževanja, saj je že tako dal zastonj zemljišče za novo cerkev. Mislim pa, da ljutomerski župnik,ki je kapelico v duhovnih rečeh oskrboval najbolj ve, kdo kapelico zdaj vzdržuje in koliko premoženja ima. Ob koncu pisma obžaluje, da se je stvar tako zavlekla, kajti mnogo opeke in drugega materiala, ki je bilo pripravljeno že v jeseni, bo trpelo škodo čez zimo in še dostavlja: Ko bi pa sam hotel zidati cerkev ali večati, mi tega na mojem zemljišču nihče ne more zabraniti.

Tudi od župnika Gregorja Grahovca je višji  duhovnik zahteval dne 16. novembra 1674, naj se izjavi v tej zadevi.

Sam Bog ve, kaj je nagnilo župnika Grahovca, da se je sedaj izjavil proti zidanju nove cerkve, kar je prej sam sprožil in podpiral. Poročal je sledeče:

Omenjena kapelica je bila postavljena pred dobrimi 35 leti, po zaobljubi vernikov ob času kuge in je deloma iz lesa, deloma iz blata, le prednji del je zidan. Od Ljutomera je oddaljena približno eno uro. Je podružnica župnijske cerkve v Ljutomeru. V tej kapelici se opravlja služba božja štirikrat  v letu:

- Na god svetega Sebastjana

- Na god svetega Filipa in Jakoba

- Na god svetega Petra in Pavla

- Na god svetega Roka.

Mašo in govor ima ljutomerski župnik oziroma kogar on pooblasti. Zemljišče na katerem stoji kapelica je sicer lastnina Mauerburga, toda kapelice ni postavil on, ne njegovi predniki, temveč miloščina in pobožnost vernikov, ki so hoteli tu Boga častiti po sredništvu Svetega Roka in Sebastjana.

Kapelica nima drugega premoženja, kakor majhen vinograd. Grof ji tudi noče dati kaj gotovega. Nagovarja le vernike, naj postavijo tako veliko cerkev, kakor je v Ljutomeru. Oni pa nameravajo staro kapelico le popraviti in nekoliko podaljšati. Grof tudi ni nikoli vprašal župnika, če sme zidati novo cerkev. Zato predlagam, da se grofu, ki že tako ima v gradu kapelico svetega Frančiška, ne dovoli zidanje nove cerkve v Cezanjevcih, dokler ne vloži za vzdrževanje potrebne vsote. Če to ne privoli, naj ostane kapelica na starem mestu, dokler je ne bo mogoče popraviti z lastnimi sredstvi.

Ti dve izjavi je poslal višji duhovnik 8. decembra 1674 v Solnograd in dostavil svoje mnenje, da bi bilo v teh slabih časih najbolje le popraviti staro kapelico in ne zidati nove cerkve. Kajti zgodilo se bo lahko, da se bo danes ali  jutri reklo: »Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.«

Po tem nasvetu pa se v Solnogradu le vendar niso hoteli brezpogojno ravnati. Že 7. januarja 1675 se je naročilo višjemu duhovniku, naj z ozirom na župnikovo izjavo poizve od Mauerburga, ali je res vse tako, kakor trdi župnik.

Boštjan Parth je osebno govoril z Maerburgom, ter dne 2. februarja istega leta pisal v Solnograd, da je bil grof slabe volje in ni hotel veliko govoriti. Rekel je, naj v vsej zadevi vprašajo cerkvene ključarje. Gradivo za novo cerkev je pripravljeno in pogodba z zidarskim mojstrom tudi že sklenjena.

Sedaj pa sta tudi cerkvena ključarja Matija Makoter in Martin Obran z drugimi Cezanjevčani pisala pismo višjemu duhovniku v Gradec, v katerem obžalujeta, da njihov gospod Tomaž Ignacij pl. Mauerburg ni dobil potrebnega dovoljenja za zidanje nove cerkve v Cezanjevcih. Saj je stara kapelica v popolnem razpadu in tudi ne zadostuje za številne romarje, ki prihajajo sem častit svetega Roka in Sebastjana. Tudi ni res, da občani nočejo nove cerkve in da jim grof pri tem noče pomagati. Ravno nasprotno! Grof je pomagal, da se je gradbeni material za novo cerkev pripravil in že sklenil pogodbo z zidarskim mojstrom. Samo vzdrževanja nove cerkve grof noče prevzeti, kar pa tudi ni treba, saj ima cerkev lep vinograd in bo brezdvomno dobila še več drugih ustanov. Ob koncu pisma prosijo, naj višji duhovnik prosi za dovoljenje, saj bo pri vzdrževanju nove cerkve pomagala tudi občina.

To prošnjo Cezanjevčanov je poslal višji duhovnik 16. marca 1675 v Sonograd in obenem tudi pogodbo, sklenjeno z zidarskim mojstrom. Na to prošnjo je dobil odgovor že 24. Maja istega leta, v katerem mu sporočajo, da je nadškof že dal dovoljenje Mauerburgu za zidanje nove cerkve v Cezanjevcih. V tem pismu ga je nekoliko pozneje višji duhovnik pisal nadškofu v Solnograd, ga prosi, da bi smel ob priliki, ko bo šel na Spodnje Štajersko, na Petrovo v Klek, inštalirat novega župnika, obenem blagosloviti tudi temeljni kamen za novo cerkev v Cezanjevcih.

Pismeno dovoljenje je prejel 31. maja 1675 in brez dvomno so potem takoj začeli zidati novo, še sedaj stoječo cerkev.

Zidanje sedanje cerkve

Kdaj in kako so začeli zidati novo cerkev v Cezanjevcih nimamo točnih podatkov. Verjetno so začeli z deli že leta 1675. Imamo pa točne podatke o zidavi cerkvenega zvonika. Iz trških zapisnikov Občine Ljutomer je razvidno, da so prizidali cerkvi stolp 1679 leta. Na seji dne 12. avgusta 1679 leta je namreč poročal občinski sodnik, da braneški  grof Mauerburg prosi ljutomerski trg za dva dolga pa ne preveč debela hrasta za povezavo cerkve in novega stolpa v Cezanjevcih. Trg je ta dva hrasta tudi dovolil. Tako je bila leta 1679 cerkev v Cezanjevcih dokončno zgrajena. Ta cerkev sprva le blagoslovljena, je v letih 1680 – 1683, ko je razsajala kuga, na daleč zaslovela. Od vseh strani blizu in daleč, so prihajali romarji se priporočat mogočnima priprošnjikoma Svetemu Roku in Sebastjanu. Z darovi, ki so jih prinašali romarji, so leta 1682 naročili umetno oltarno sliko ki jo je izdelal slikar Hans Adam Weissenkirchner.

Cerkev je zidana v baročnem slogu. Prezbiterij, zidan pravokotno in okroglo obokan, meri v dolžini 7 metrov in je širok 5 metrov. Ladja cerkve je dolga 13 metrov in široka 7 metrov.

Ima štiri oltarje in sicer zelo lep glavni oltar posvečen Svetemu Roku in Sebastjanu. Na moški strani je oltar posvečen Svetemu Antonu Puščavniku, na ženski strani oltar Žalostne matere božje in v ladji oltar, posvečen svetemu Antonu Padovanskemu.

Leta 1716 je bila v Cezanjevcih vpeljana bratovščina Svetega Antona puščavnika, katero je papež Klemen XI. 10. Julija istega leta odobril in z odpustki obdaroval. To papeževo bulo je dne 20. Julija 1716 potrdil sekovski škof Jožef Dominik grof Lamberg. Isti škof je potem dne 29. Aprila 1717 z veliko slovesnostjo posvetil glavni oltar v čast Svetemu Roku in Sebastjanu in stranski oltar Svetemu Antonu Puščavniku, vložil vanju ostanke svetih mučencev Klementa, Aleksandra in Pavla.

Leta 1763 je dal župnik doktor Anton Leygeb cerkev znotraj in zunaj popraviti in pobeliti.

1782 je bilo predlagano in sklenjeno, da se v Cezanjevcih ustanovi nova župnija, a se je namera končno opustila.

V novejšem času je oskrbel Cezanjevski rojak doktor Franc Feuš, bogoslovni profesor v Mariboru, nov tlak v cerkvi. Leta 1895 pa je dobila križev pot, ki ga je podaril župnik iz Ljutomera. Leta 1902 je doktor Feuš blagoslovil nove orgle, katere je napravil Jože Brandl, orgelski mojster iz Maribora.

Kmalu potem je bila cerkev zunaj in znotraj obnovljena ter okrog cerkve položen cementni tlak. Slikarska dela v cerkvi je izvršil Janko Horvat iz Ljutomera.

Ustanovitev župnije

Zamisel ustanovitve nove župnije pa ni zaspala, temveč je čakala na ugoden trenutek, da se uresniči. Realno podlago ustanovitvi nove župnije je dala posestnica Katarina Kosi rojena Žibrat, bivajoča v Cezanjevcih številka 16. Ker je bila vdova brez otrok – mož Vincenc ji je umrl že leta 1914 – je po svoji smrti 30. decembra 1920 v oporoki zapustila vse svoje premoženje v namen, da se v Cezanjevcih ustanovi nova župnija. Prepis oporoke se nahaja med akti ustanovne listine.

Ker je bil takratni dekan Josip Ozmec bolan, je zadeva še štiri leta počivala. Ko je po njegovi smrti postal dekan Josip Weikl, župnik pri Svetem Križu se je stvar začela gibati.

Dne 1. Septembra 1923 so naslovili občani štirih občin, ki so tedaj spadale k podružnici Svetega Roka in Sebastjana, namreč Branoslavci, Cezanjevci, Kamenščak in Stara Cesta, po svojih občinskih predstojnikih na Kn. Šk. Ordinarijat v Maribor prošnjo, da se naj ustanovi v Cezanjevcih nova župnija, ker so za to sedaj dani pogoji. V prošnji navajajo, da omenjene občine tvorijo že sedaj skupino in imajo v Cezanjevcih svoje pokopališče in mrtvašnico. To vlogo je priporočal in oddal dekanijski urad Ljutomer dne 16. septembra 1923. Verniki omenjenih občin so pod vodstvom cerkvenega ključarja Franca Simoniča izvedli plebiscit. Vsi občani zgoraj navedenih občin, razen par izjem so se izjavili za ustanovitev nove župnije. Župnijski urad Ljutomer je dal svoje privoljenje k ustanovitvi dne 18. aprila 1925, številka 153.

Na to vlogo in prošnjo občanov podružnice v Cezanjevcih, je Lav.škof. Ordinarijat v Mariboru z dopisom dne 28. 12. 1924 ugotovil, da se morajo najprej izpolniti predpogoji, ki so potrebni za ustanovitev župnije. Od župnijskega urada v Ljutomeru so zahtevali, da poroča, ali je v smislu Can. 1427, & 2, radi velike oddaljenosti in slabih cest zelo težko prihajati v župnijsko cerkev in ali je radi velikega števila vernikov v  ljutomerski župniji nemogoče poskrbeti za uspešno dušno pastirstvo. Določiti se morajo nove meje. Izdela naj se zemljevid in izmeri površina nove župnije. V posebnem seznamu se naj zapišejo vse hišne številke, ki pripadajo novi župniji.

Določiti se mora tudi dotacija nove župnijske nadarbine in nove župnijske cerkve. Viri  dohodkov morajo biti pravno zasigurani in morajo biti zadostni. Tudi o cerkvi se naj poroča v kakem stanju je in ali je vse potrebno za redno službo božjo.

Občine v novi župniji se morejo pravno veljavno zavezati, da bodo skrbele za vzdrževanje cerkve, bodočega župnišča in gospodarskih poslopij.

Na ta dopis je župnijski urad v Ljutomeru odgovoril dne 15. julija 1925. Vsi pogoji, ki jih zahteva Lav.škof. Ordinariat so dani. Novi župnija bo imela površino 1902 hektara, 34 arov, 58 kvadratnih metrov.

Cerkev je v dobrem stanju in ima razen krstnega kamna za službo božjo vse potrebne stvari. Ima tudi svoje pokopališče.

Župnišče in gospodarsko poslopje je treba na novo pozidati, ker je hiša in gospodarsko poslopje umrle Katarine Kosi v zelo slabem stanju in premajhno.

Občani so pripravljeni, takoj, ko bo ustanovitev nove župnije zasigurana, postaviti novo župnišče in novo gospodarsko poslopje. Ker si pa sami ne znajo pomagati, so izrazili željo, da bi škofija poslala kakega duhovnika, ki bi vodil delo in zidanje novega župnišča in gospodarskega poslopja. Župnijski urad predlaga v ta namen prvega Ljutomerskega kaplana Mihaela Ferka, ki bi postal ekspozit  v Cezanjevcih. Posestnih Ivan Markovič, je tudi izjavil, da rad prepusti svojo drugo hišo ekspozitu brezplačno, dokler se ne zazida novo župnišče.

Tudi dekan Josip Weixl je dobil v dopisu dne 28. 12. 1924, štev. 3157/23 od Lav.škof.Ordinariata nalog, naj ugotovi, če so dani potrebni pogoji za ustanovitev nove župnije. Ob priliki dekanijske vizitacije, 25. 5. 1925, je sklical sestanek, katerega so se udeležili ljutomerski župnik Andrej Lovrec, kaplan Mihael Ferk, oba cerkvena ključarja Simonič Franc in Gorjak Jože in razni drugi vplivni ljudje. V večini so se vsi izjavili, da so pripravljeni storiti vse potrebno, kar se od njih zahteva. Zapisnik seje, s priporočilom,  naj se za ekspozita postavi kaplan Mihael Ferk, je g. dekan poslal na Šk. Ordinariat.

Z ozirom na gornja dopisa je bil ljutomerski prvi kaplan Mihael Ferk, z dekretom Lav. Škof. Ordinariata z dne 29. 8. 1925, številka 1421/25 imenovan za ekspozita v Cezanjevcih z naročilom, da čim prej nastopi to službo.

Tako je bilo s cerkvene strani vse urejeno za ustanovitev nove župnije. Sedaj so vsi akti romali na ministrstvo ver. v Beograd. Tu se je pa vsa stvar ustavila in zelo zavlekla. Na večkratno intervencijo narodnega poslanca blagoslovnega profesorja dr. Josipa Hohnjeca, je končno prispelo državno dovoljenje z dne 25. 1. 1928, številka 5073.

Na podlagi danega dovoljenja, je okrajno glavarstvo v Ljutomeru takoj razpisalo volitev cerkveno – konkurenčnega odbora. Izvoljeni so bili: načelnik Franc Vrabelj iz Vidanovec, Vunderl Franc iz Cezanjevec, Smodiš Stanko, Mihalič Rudolf iz Kamenščaka in Stajnko Franc iz Mekotnjaka. Ta odbor naj bi vodil gradnjo novega župnišča v Cezanjevcih. Načrt za novo župnišče je napravil zidarski mojster Jožef Prelog iz Ljutomera. Kakor je razvidno iz kronike, ta odbor ni delal čisto pošteno.

Na deseto binkoštno nedeljo, 5. 8.1928 je dekan Josip Weixl, blagoslovil temeljni kamen za novo župnišče. V slavnostnem govoru je poudaril, kako veliko korist v duhovnem, pa tudi v časnem oziru bodo imeli župljani od nove župnije.

15. 9. 1929 je dekan Josip Weixl blagoslovil novo župnišče in ekspozit Mihael Ferk si je že koncem  meseca novembra v njem uredil prijetno bivališče.

S 1. 1. 1929 so se začele že voditi matične knjige. Leto 1935 je za cezanjevško župnijo pomembno radi tega, ker je prišlo vprašanje ustanovitve župnije v svoj končni štadij. Dne 1. 6. 1935 je škof dr. Ivan Tomažič podpisal ustanovno listino, v kateri se sedanja podružna cerkev Svetega Roka in Sebastjana proglaša za župnijsko cerkev. Obenem je sedanjega ekspozita Mihaela Ferka, po predhodnem razpisu župnije, imenoval za prvega župnika v Cezanjevcih. Inštaliran je bil 1. 9. 1935. Tako je prišla pastoracija župnije v svoj normalni tir.

Leta 1936 je bil popolnoma obnovljen glavni oltar. Obnovo in pozlatitev je izvršil Franc Zamuda iz Križevec. Vse stroške je plačal Alojz Heric, posestnih in gostilničar iz Vogričevec.

1937 let je dobila cerkev električno razsvetljavo. Pri tem je veliko pomagal učitelj Radovan  Cvetko. To je bilo zadnje njegovo delo za cerkev v Cezanjevcih, kajti že 16. 4. istega leta je zaradi vnetja možganske mrene umrl v mariborski bolnišnici.

Vojna leta so župniji prinesla veliko nevšečnosti in gorja. Župnik Mihael Ferk je sicer ostal v Cezanjevcih, moral pa je iti iz župnišča in stanovati v privatni hiši. Župnišče so zasedli nemški vojaki. Župnika so mislili večkrat izseliti, a je po naključju ostal. Nekega dne, ko je šel peš v Ljutomer, je na poti srečal nemške žandarje. Vprašali so ga, če je župnik v Cezanjevcih doma. Rekel je:«Videl sem, da je bil, sedaj pa ne vem, če je še doma.« Tako se je po naključju rešil gotove preselitve.

Važnejši dogodki po vojni

V septembru 1969 je bila prepleskana notranjost cerkve. Zavod za spomeniško varstvo je določil, da se sme prepleskati samo z belo barvo. Pleskarska dela je izvršil pleskar Zemljič iz Ormoža. Tudi zunaj je bila narejena nova fasada. Dela je izvedel zidarski mojster Fras iz Bratonec.

Leta 1970 je bila slovesnost zlate maše župnika Mihaela Ferka. Za to slovesnost je dobila cerkev ozvočenje.

Avgusta 1972 je zapisal župnik v kroniko: Sedaj pa končam kroniko. S prvim septembrom grem v stalni pokoj. Imam 75 let, 47 let službujem v Cezanjevcih. Dušno pastirski razlogi zahtevajo, da pride mlajši duhovnik. Amen.

Z dekretom Škof. Ordinariata z dne 25. 8. 1972, številka 884, je bil nastavljen za novega župnika v Cezanjevce Alfonz Korbun, župnik iz Vurberka pri Mariboru. Službo je nastopil 1. 9. 1972 leta.

Leta 1973 dobi cerkev nove zvonove. Med drugo svetovno vojno so vzeli zvonove. Ostal je le najmanjši zvon, težak 200 kilogramov. Nove zvonove so vlili v livarni Žalec. Veliki zvon nosi napis:«O Marija Ti Devica, bodi naša pomočnica«, srednji pa: »O sveti Jožef Ti  premili, pomagaj nam v vsaki sili«. Slovesnost posvetitve novih zvonov je bila na Rokovo nedeljo 19. avgusta. Zvonove je posvetil g. pom. škof dr. Vekoslav Grmič. Ob tej slovesnosti se je zbralo toliko ljudi, da tega domačini ne pomnijo. Zvonjenje je na električni pogon.

Ob koncu šolskega leta 1974 je bila urejena nova veroučna učilnica, ki ima dva prostora; prvi meri 3 krat 5 in drugi 5 krat 8 metrov.

V aprilu 1976 leta je bila obnovljena stolpna lesena konstrukcija in prepleskana stolpna pločevinasta streha. Pri vseh teh delih so župljani pokazali veliko razumevanja in sodelovanja.

Ker je lesena ograja okrog cerkve dotrajala, je bila 1977 leta napravljena nova, železo betonska ograja. Za ograjo si je vsaka vas uredila cvetlično gredico. Zasajenih je bilo nad 200 vrtnic.

16. julija 1978 je župnija slovesno obhajala 300 letnico pozidave sedanje župnijske cerkve. Pred slovesnostjo je bila štiridnevna duhovna obnova, ki bo mnogim ostala v lepem spominu. Duhovno obnovo je vodil dr. Vinko Škafar kapucinski gvardijan iz Ptuja. Na slovesnosti je govoril in maševal dr. Vekoslav Grmič, škof – kapitularni vikar. V govoru je poudaril globoko vernost naših prednikov, ki so pred 300 leti na tem kraju postavili sedanjo cerkev. Pohvalil je prizadevnost župljanov, ki se tako trudijo za lepoto božje hiše in zaželel, da bi tudi v bodoče tako bilo.

Povzeto po kroniki župnije Cezanjevci.